V tej objavi na blogu bom povzel ključna vprašanja v razpravi o genskem inženiringu in razpravljal o potrebi po sodobnih merilih za ocenjevanje, ki so v nasprotju s tradicionalnimi etičnimi perspektivami.

Sodobni kontekst – od preživetja do kakovosti življenja

Zahvaljujoč obilici hrane in napredku medicine uživa sodobno človeštvo veliko bolj uspešno življenje kot v preteklosti. Zaradi teh sprememb so se temeljna življenjska vprašanja premaknila iz »Kako preživimo?« na »Kako dobro živimo?«. Ljudje se zdaj zanimajo za več kot le izogibanje lakoti; iščejo načine za dolgo in zdravo življenje brez bolezni ter načine za izboljšanje svojih duševnih in intelektualnih sposobnosti. Tako kot sta jemanje prehranskih dopolnil in vadba postala del vsakdanjega življenja, je postala nekaj običajnega tudi priprava na družbeni uspeh z učenjem in samoizboljševanjem.
To zanimanje se seveda razteza tudi na njihove otroke. Večina staršev upa, da njihovi otroci ne bodo zaostajali za vrstniki fizično ali duševno, in si prizadevajo, da bi jih vzgojili v »skoraj popolne« posameznike s strogo vzgojo in oskrbo že od zgodnjega otroštva. Vendar pa vsi ljudje ne začnejo z enake točke. Medtem ko se nekateri otroci rodijo z izjemnimi telesnimi in intelektualnimi sposobnostmi, se drugi soočajo s težavami zaradi prirojenih okvar. Zaradi tega neravnovesja starši ne morejo mimo skrbi za usodo svojih otrok že od trenutka, ko se rodijo.
Prav na tej točki sodobna biotehnologija ponuja močno rešitev. Gensko inženirstvo nam omogoča, da do neke mere določimo »pogoje rojstva« – z moduliranjem specifičnih lastnosti ali zmanjšanjem verjetnosti bolezni. Posledično gensko inženirstvo ni več stvar znanstvene fantastike, temveč se o njem razpravlja kot o realni možnosti.

Bistvo Sandelove kritike

Kritiki, ki so delovali z vidika skupnostne etike ali teologije, so izrazili močno zaskrbljenost glede genskega inženiringa. Ena takih perspektiv vidi genski inženiring kot izraz človeške ošabnosti in trdi, da so poskusi umetnega spreminjanja prirojenih pogojev moralno problematični. Trdijo, da umetno manipuliranje okvira sveta povzroča etične posledice, ki jih ljudje ne morejo prenesti.
Druga ključna kritika je, da genski inženiring obuja spomine na evgeniko. Obstaja zaskrbljenost, da če se selekcija določenih sposobnosti ali lastnosti razširi, tvega ponavljanje kršitev človekovih pravic in diskriminacije ter bi lahko na koncu privedla do sistema, ki izključuje socialno ranljive. Poudarjeno je bilo tudi, da bi lahko pritisk na starše, da "izboljšajo" svoje otroke, povzročil stranske učinke, kot sta ADHD ali duševne bolezni, poslabšal težave, kot je zloraba substanc, in povečal socialne stroške.
Končno obstaja zaskrbljenost, da bodo genske modifikacije okrepile konkurenco, kar bo vodilo v ostrejšo družbeno hierarhijo. Opozorilo je, da če se bodo razlike v sposobnostih povečale in odpravile s tehnologijo, bo konkurenca postala ostrejša, posledično pa bi se družba lahko premaknila k še bolj neusmiljenemu mehanizmu selekcije.

Izpodbijanje Sandelovih argumentov

Sandelova kritika je intuitivno prepričljiva, vendar vsebuje več pomembnih protislovij. Prvič, Sandel razlikuje med terapijo in izboljšanjem, saj terapijo vidi kot nekaj pozitivnega, izboljšanje pa kritizira kot instrumentalizacijo. Vendar pa je terapija v bistvu tudi dejanje spreminjanja svetovnega »okvirja«. Zdravljenje bolezni vključuje poseganje v naravno stanje in njegovo spreminjanje; če se to ocenjuje izključno na podlagi merila »sprejemanja stvari takšnih, kot so«, se to ne razlikuje od trditve, da bi morali bolnega otroka zanemariti.
Poleg tega, čeprav Sandel ne soglaša z instrumentalizacijo zdravja, je težko zanikati, da je zdravje samo že dolgo delovalo kot sredstvo za doseganje različnih ciljev. Ljudje ohranjajo svoje zdravje, da bi živeli udobneje in dlje, in to je sprejeto kot družbeno legitimen cilj.
Drugič, povezava z evgeniko je morda preveč poenostavljena kritika. Z evolucijskega vidika so živi organizmi skozi generacije razvijali lastnosti, da bi se prilagodili svojemu okolju. Naraven red stvari je, da se lastnosti, ki so neugodne za prilagajanje, odpravijo, medtem ko ugodne ostanejo. Ljudje niso zgolj naravne živali, temveč družabne živali; posamezniki z boljšo socialno prilagodljivostjo običajno uživajo v boljših razmerah. Genska modifikacija lahko služi kot orodje za umetno pospeševanje tega prilagoditvenega procesa in ne pomeni nujno le negativnih rezultatov.
Tretjič, vprašanja telesnih poškodb ali duševnih obremenitev, ki so posledica pretiranega treninga staršev, je mogoče obravnavati ločeno od logike genskega inženiringa. Če je mogoče preprečiti težave, ki izhajajo iz telesne in duševne nezrelosti, se lahko zmanjšajo tudi posledični družbeni stroški in škoda. Z drugimi besedami, če bi se število ljudi, rojenih s hudimi invalidnostmi, znatno zmanjšalo, bi se verjetno zmanjšali tudi stroški socialne pomoči, breme oskrbe ter tveganje socialne izključenosti in postati tarča kriminala.
Četrtič, ponovno preučiti je treba tudi predpostavko, da je genski inženiring zgolj sredstvo za stopnjevanje konkurence. Rezultati so odvisni od širjenja tehnologije in regulativnega okvira. Če bi se razlike v sposobnostih zmanjšale, bi se lahko potreba po tradicionalnih hierarhijah oslabila, kar bi lahko namesto tega služilo kot izhodišče za spremembe, ki spodbujajo enakost in družbeno harmonijo.

Etični in socialni vidiki ter zaključek

Dolgo časa so bila vprašanja, ki se nanašajo na življenje, interpretirana skozi versko in teološko prizmo. Razumljivo je, da nekateri kritiki obsojajo genski inženiring na podlagi teocentrične etike. Vendar pa ima sodobna družba omejitve pri reševanju kompleksnih znanstvenih in tehnoloških vprašanj zgolj z uporabo teoloških standardov. Kot je poudaril Nietzsche, moramo v kontekstu, kjer so tradicionalne teocentrične vrednote propadle, vzpostaviti nov etični okvir, ki odraža racionalnost in praktične posledice.
Pri ocenjevanju genskega inženiringa so potrebna naslednja praktična in sodobna merila. Prvič, ali krši individualno dostojanstvo in človekove pravice? Drugič, ali krepi mehanizme, ki poslabšujejo družbeno neenakost? Tretjič, ali zmanjšuje pričakovane stranske učinke in tveganja ter objektivno ocenjuje nastale družbene stroške? Četrtič, ali lahko spodbuja javno dobro s tehnološko dostopnostjo in regulativnimi okviri?
Skratka, genski inženiring je tehnologija, ki prinaša tako tveganja kot priložnosti. Namesto brezpogojne prepovedi ali neselektivne odobritve potrebujemo razpravo, ki pravično pretehta koristi in tveganja na podlagi racionalnih in sekularnih meril. Ob spoštovanju tradicionalnih etičnih intuicij je treba vzpostaviti preudarne in pregledne politike in predpise z okvirom za ocenjevanje, ki upošteva praktične posledice v sodobni družbi.