V tej objavi na blogu si bomo podrobneje ogledali koncept vseprisotnosti in družbena vprašanja, ki jih ta sproža.

Kaj je vseprisotno računalništvo? Izvor in resničnost

Dandanes izraz »vseprisoten« pogosto vidimo v časopisih in na televiziji. Z razširjeno uporabo pametnih telefonov, ki nam omogočajo dostop do interneta in izmenjavo informacij kadar koli in kjer koli, je koncept vseprisotnega računalništva, ki je bil nekoč dojet kot nejasna razprava o prihodnosti, postal znan celo širši javnosti.
»Vseprisoten« (u-bi-qui-to-us) pomeni »obstoječ povsod in vedno« in se nanaša na okolje, kjer lahko uporabniki prosto dostopajo do omrežja ne glede na lokacijo, ne da bi se sploh zavedali samega računalnika ali omrežja. Ta koncept izvira iz ideje o »računalnikih prihodnosti«, ki jo je leta 1991 predlagal Mark D. Weiser; napovedal je, da se bodo računalniki prihodnosti naravno zlili z vsakdanjim življenjem, ne da bi se uporabniki sploh zavedali njihove prisotnosti.
Sprva je bilo zamišljeno preprosto kot računalništvo in omrežja, razpršena po fizičnem prostoru, toda z napredovanjem digitalne konvergence se je koncept razširil in vključeval vseprisotna omrežja, združena z IT-tehnologijami, kot so integriran žični in brezžični internet, mobilna konvergenca in RFID.
Ko si predstavljamo prihodnjo, napredno in vseprisotno družbo, se nam porodijo presenetljivo realistični scenariji. Ko se zjutraj zbudite, senzor v postelji med spanjem preveri vašo telesno temperaturo, pulz in krvni tlak ter podatke posreduje v bolnišnico; ko sedite na stolu, prepozna vaš tip telesa in se prilagodi optimalni drži. Vaš avto vas lahko v realnem času vodi po najboljši poti do cilja, vaš hladilnik pa lahko prepozna preostale sestavine in samodejno naroči več pred večerjo. Prizori, ki smo jih prej videli le v filmih, postopoma postajajo resničnost.

Temna plat vseprisotne tehnologije: zasebnost, odtujenost in odvisnost

Vendar je vprašljivo, ali bo takšno udobje vedno vodilo v idealno družbo. Spomnim se spomina iz otroštva. Moj razrednik je, kot da bi z rentgenskim vidom videl skozi dejanja učencev, rekel: »Vem, kaj počnete doma,« in te besede so pustile zaskrbljujoč vtis, da bi nevidni nadzor lahko nadzoroval družbo. Vseprisotna družba ima potencial, da takšno nelagodje spremeni v resničnost.
Prva težava so uhajanje osebnih podatkov in kršitve človekovih pravic. Gradnja vseprisotnega okolja zahteva zbiranje uporabniških podatkov. Ko nakupujete, se vodijo evidence o tem, kdaj, kje in kako ste plačali, analiza teh podatkov pa razkriva vaše potrošniške preference. Potrošniške baze podatkov, zbrane z rudarjenjem podatkov, vodijo do ciljno usmerjenega trženja, uporabniki pa se lahko znajdejo v situaciji, ko njihovi osebni podatki – brez njihove vednosti – postanejo surovina za »ciljno strategijo« nekoga drugega.
Doma naprave, povezane prek domačih omrežij, ustvarjajo velike količine podatkov. Čeprav je priročno imeti zaslon hladilnika, ki prikazuje seznam živil, datume poteka veljavnosti in priporočene recepte, če se te informacije naložijo na internet ali je domači strežnik ogrožen, je lahko vsaka poteza v domu razkrita. Na ulicah brezpilotne kamere CCTV snemajo ljudi v realnem času, v avtomobilih pa črne skrinjice, nameščene za beleženje nesreč, beležijo lokacijo in podatke o vedenju. Ta resničnost »domov, ulic in avtomobilov brez skrivnosti« predstavlja resno grožnjo osebni zasebnosti.
Druga težava je, da bi vseprisotnost lahko ustvarila nov razred marginaliziranih ljudi. Vsi nimajo dostopa do enake ravni opreme in storitev. Invalidi, starejši in posamezniki z nizkimi dohodki zaradi fizičnih in ekonomskih omejitev težko uživajo v prednostih najsodobnejših storitev. Ker trg preplavlja vse več storitev – kot so IPTV, nosljive naprave in telematika – se lahko digitalni razkorak med »tistimi, ki si jih lahko privoščijo«, in »tistimi, ki si jih ne morejo«, še poveča.
Oglejmo si preprost primer. Nekateri ljudje lahko kupijo oblačila, ki jih nosi slavna oseba, kar na televizijskem zaslonu; drugi jih iščejo na spletu, da bi jih kupili; spet tretji hodijo od trgovine do trgovine osebno; in potem so tu še tisti, ki si jih sploh ne morejo privoščiti. Ne moremo se znebiti vprašanja, ali je vseprisotna tehnologija sila splošne koristi ali vir nove neenakosti.
Tretja težava je vse večja odvisnost od strojev in posledična ranljivost. Življenjski slog, kjer se vse samodejno prilagaja uporabniku, je izjemno priročen, če pa pride do sistemske napake, so lahko posledice katastrofalne. Ko se ljudje na primer navadijo na okolje, kjer se temperatura, vlažnost in osvetlitev samodejno upravljajo prek domačega omrežja, se njihova sposobnost odzivanja na sistemske napake oslabi, kar lahko povzroči zdravstvene ali varnostne težave. Ljudje tvegajo, da bodo nevede postali ranljivi za zunanje spremembe, podobno kot »rastline v rastlinjaku«.
V tem pogledu se vseprisotno okolje pogosto primerja s sodobnim elektronskim panoptikonom. Panoptikon, ki ga je v 18. stoletju zasnoval Bentham, je bil nadzorna zasnova, namenjena temu, da bi zaporniki sami ponotranjili disciplino prek strukture, kjer niso mogli vedeti, ali je prisoten osrednji opazovalec. Z možnostjo spremljanja samih sebe in spremljanja drugih kadar koli in kjer koli vseprisotno okolje pušča odprto možnost za nadzor nad vedenjem posameznikov ali za zlorabo orodij za nadzor tistih na oblasti. V tem smislu grožnja »Velikega brata« nikakor ni zgolj znanstvena fantastika.
Če bodo tisti, ki razvijajo in uvajajo vseprisotno tehnologijo – skupaj z oblikovalci politik – poudarjali le prednosti tehnologije, hkrati pa zanemarili pripravo na sence, ki se skrivajo za njo, se lahko človeštvo sooči s še večjo nesrečo. V vseprisotnem okolju ima vsakdo v rokah meč nadzora, in ali bo ta meč postal orožje, ki krši človekove pravice, ali orodje, ki jih ščiti, je odvisno od tega, kako se bomo odločili, da ga oblikujemo in institucionaliziramo.
Glede na hitrost tehnološkega napredka in razvoja infrastrukture je zelo verjetno, da bodo številni elementi vseprisotnega okolja v naslednjih nekaj desetletjih postali resničnost. Zato je potrebna dolgoročna in skrbna družbena razprava, da se določi, v kolikšni meri naj se ta tehnologija sprejme in v kakšnem obsegu naj se omeji in regulira. Najpomembnejša prednostna naloga je doseči družbeni konsenz, ki zagotavlja minimalne človekove pravice in zasebnost pred uvedbo.