V tej objavi na blogu, po vzoru Marxovega Kapitala, preučujemo strukturo delovne vrednosti in presežne vrednosti ter mirno sledimo načelom delovanja kapitalizma, kjer revščina vztraja kljub trdemu delu.

Marxovo življenje in materialistična dialektika

Prostotržni sistem, ki ga je opisal Adam Smith, je v 19. stoletju postopoma prevzel obliko kapitalizma. Vendar pa se je trpljenje delavcev, ki so jih žrtvovali kapitalisti, le še stopnjevalo. V tem obdobju se je pojavil še en velik ekonomist, ki je tako kot Adam Smith gojil globoko naklonjenost do človeštva. Bil je nemški filozof Karl Marx.
Leta 2008 je britanska javna radiotelevizija BBC izvedla anketo z vprašanjem: »Kdo je največji filozof zadnjih 1,000 let?« Rezultat? Karl Marx je zasedel prvo mesto. Poleg tega je bil na vprašanje: »Katera je najvplivnejša knjiga zadnjih 1,000 let?« na prvem mestu izbran tudi Kapital Karla Marxa. Na vprašanje »Kdo je najvplivnejši filozof na svetu?« se je Karl Marx znova uvrstil na prvo mesto. Nekaterim se bodo ti rezultati ankete morda zdeli popolnoma nesprejemljivi ali zmedeni. To pa zato, ker večina ljudi, ko je omenjen Marx, ga ponavadi povezuje z revolucionarnimi boji ali komunizmom.
Vendar je bil tudi filozof, ki je prvi postavil novi vprašanji: »Zakaj morajo revni vedno ostati revni?« in »Ali je kapitalizem resnično idealen sistem?«. Ko je bil priča življenjem delavcev, ki jih je industrijska revolucija zreducirala na zgolj zobnike v stroju, je želel razkriti, kako je kapitalizem uničil njihova življenja. Kakšno pot je torej Marx ubral, da bi začel analizirati kapitalizem? Sledimo njegovemu življenju.
Marx se je rodil maja 1818 v Trierju v Porenju v Nemčiji kot najstarejši od sedmih bratov in sester. Njegov oče je bil odvetnik, ki je z ženo vzdrževal stabilno gospodinjstvo. To je Marxu omogočilo udobno odraščanje, saj je od dvanajstega leta starosti študiral latinščino, grščino, zgodovino in filozofijo. Leta 1835 se je vpisal na Univerzo v Bonnu, kjer je študiral grško in rimsko mitologijo, umetnostno zgodovino in še več. V resnici si je Marx želel postati literarna osebnost. Njegova izjemna občutljivost in eleganten slog pisanja sta se razvila skozi literarne študije.
Vendar pa se je Marx po srečanju s Heglovo dialektiko podal na povsem novo pot. Dialektika je filozofija, da vse na svetu – ljudje, narava, družba, vse – ni fiksno in nespremenljivo, temveč se nenehno spreminja po zakonu teze, antiteze in sinteze. Vendar se Marx ni strinjal s Heglovo trditvijo, da je dejavnik, ki poganja to preobrazbo in razvoj sveta, »absolutni duh«, ki obstaja zunaj sveta. Namesto tega je Marx sprejel »materializem«, ki ga je zagovarjal nemški filozof Feuerbach, ki trdi, da materija konstituira, upravlja in poganja svet.
Heglovo »dialektiko« je na koncu združil s Feuerbachovim »materializmom« in si ustvaril svojo edinstveno perspektivo in filozofijo o svetu: »materialistično dialektiko«. Med tem procesom je Marx postal vodilna osebnost med mladimi hegelijci in postopoma razvil radikalne ideje, utemeljene na ateizmu. Začel je pisati drzne kritike neuspehov pruske vlade.
Takrat je pruska vlada delovala v predmodernem sistemu, ki je temeljil na kraljevi avtoriteti, in je bila sovražna do liberalnih gibanj in združitve Nemčije. Seveda so se ljudje temu uprli, Marx pa je bil med najvidnejšimi kritiki pruske vlade.

Srečanje z Engelsom, zavetnikom socializma

Po diplomi na univerzi si je Marx želel postati univerzitetni profesor. Vendar je bilo to že od samega začetka nemogoče za nekoga z »radikalnimi ateističnimi idejami«. Pruska vlada je Marxa že označila za zanimivo osebo in ga začela spremljati ter na vse mogoče načine ovirati njegovo pisanje. Marx je na koncu opustil sanje o tem, da bi postal univerzitetni profesor, in začel pisati članke za protivladni časopis »Rheinische Zeitung«, kasneje pa je postal njegov urednik in vodilni v publikaciji. V tem času se je začel resno spopadati z realnostjo politike in ekonomije.
Iz prve roke je začel priča resničnemu stanju sveta in bil globoko pretresen nad grozljivo realnostjo delavcev. Ni mogel kar stati križem rok in opazovati realnosti, kjer je tudi najtežje delo komajda zagotavljalo minimalno preživetje, kjer so morali otroci delati, da bi preživeli. Ko je Marx poročal o bednih razmerah delavcev, je Prusija okrepila cenzuro. Končno, naveličan pruske cenzure, je Marx zaprl časopis in odšel v Pariz.
Tam se je Marx srečal z dvema najpomembnejšima stvarema v svojem življenju: komunizmom in Friedrichom Engelsom. Marx in Engels sta preživela veliko časa v pogovorih in spoznala, da so njune ideje popolnoma v harmoniji, ter postala dosmrtna tovariša. Tako pravi profesor Jonathan Wolff z oddelka za filozofijo Univerze v Londonu.

»Engels je menil, da je Marx resnično briljanten mislec. Skratka, Engels je bil zagovornik socializma, zagovornik komunizma. Želel je, da Marx še naprej piše. Dokler Marx ni končal prvega zvezka Kapitala, je Engels vodil družinsko bombažno tovarno v Manchestru in Marxu pošiljal znatne vsote denarja.«

Marx se je začel zanimati za delavsko gibanje med srečanji s komunističnimi organizacijami v Parizu. Postopoma se je preobrazil v revolucionarnega komunista. Marxa je vodil enoumni cilj ustvariti »brezrazredni svet« in se je pripravljal na revolucijo. Februarja 1845 se je na koncu odpovedal pruskemu državljanstvu, se preselil v Bruselj in tam navezal stik s tajno zavezništvom. Takrat je objavil slavni Komunistični manifest, ki se je začel s stavkom »Delavci sveta, združite se!«. To trdi profesor Ben Fine z oddelka za ekonomijo na University College London.

»Marx in Engels sta opazovala realnost delavskega življenja, iskala načine za njegovo izboljšanje in preučevala, kaj bi se dalo spremeniti znotraj kapitalističnega sistema. Na tej poti sta se soočala s krizami in prenašala represijo.«

Leta 1848, ko je bil objavljen Komunistični manifest, je Evropo zajel vihar revolucije. Marx je odpotoval v Bruselj, Pariz, Köln in druge kraje, da bi sodeloval v revoluciji. To mu je prineslo tako zloglasni vzdevek »Rdeči zdravnik« kot tudi sloves »novega misleca, ki bo prinesel osvoboditev človeštva«. Vendar se je Marx ves čas revolucionarnega procesa soočal z nenehnim preganjanjem in zaporednimi izgoni. Kasneje se je iz Bruslja vrnil v Köln, kjer je začel izdajati »Neue Rheinische Zeitung« in bil njegov glavni urednik. Vendar se je preganjanje nadaljevalo. Ker Marx tega ni mogel prenesti, se je sčasoma preselil v London, kjer je preživel zadnja leta.
Prisluhnimo profesorju Jonathanu Wolffu z oddelka za filozofijo Univerze v Londonu.

»Marx je nenehno objavljal radikalne pamflete. To je postalo razlog za njegov izgon iz Nemčije. Revija, ki jo je urejal, je bila zaprta in on je bil izgnan. Enako se je zgodilo, ko se je preselil v Pariz in nato ponovno v Bruselj. Marx se je nazadnje naselil v Londonu. Do konca štiridesetih let 1840. stoletja je bila Britanija najbolj strpna država v Evropi. Ljudje, izgnani iz lastnih držav, so se začeli naseljevati tja.«

Njegovo življenje je bilo nenehen boj z revščino. V tem času je Marx izgubil tri od svojih šestih otrok. Profesor Jonathan Wolfe z oddelka za filozofijo na Univerzi v Londonu je govoril o Marxovem finančnem položaju:

»Med številnimi Marxovimi težavami je bil denar kronična težava. Ni imel rednega dohodka. Prejemal je honorarje za članke, ki jih je pisal, vendar so ga vedno pestile finančne težave.«

Od kod prihaja dobiček?

Po materini smrti se je družina Marx zaradi dediščine in Engelsovih donacij lahko preselila v majhno vrstno hišo. Ko se je njihovo življenje nekoliko stabiliziralo, je končno lahko začel pisati Kapital. Čez dan je pisal v Britanski knjižnici, vikende pa je preživljal na izletih ali v druženju z drugimi nemškimi priseljenci. V tem obdobju je Marx postal nekoliko družabna oseba. Medtem je njegova življenjska mojstrovina, Kapital, postopoma dobivala obliko.
Razlog za pisanje Kapitala je bil temeljita analiza protislovij kapitalizma in opozarjanje na njegove težave. V ta namen je več stokrat prebral delo Adama Smitha Bogastvo narodov, temeljno delo kapitalizma. Najpogosteje citirano delo v Kapitalu je bilo Bogastvo narodov. Končno je leta 1867 izšlo magnum opus, ki mu je posvetil več kot 15 let svojega življenja: 1. zvezek Kapitala z naslovom »Proces proizvodnje kapitala«.
Ta knjiga predstavlja Marxovo prvo uporabo materialistične dialektike v ekonomskih raziskavah, pri čemer analizira probleme kapitalizma. Kaj torej Kapital vsebuje?
Prva stvar, ki jo Kapital obravnava, je »blago«. Blago se nanaša na vse predmete, ki jih ljudje proizvajajo in uporabljajo. Marx je blago opredelil kot nekaj, kar ima tako »uporabno vrednost«, ki določa njegovo uporabnost, kot tudi »menjalno vrednost«, ki določa njegovo sposobnost menjave. Nadalje je trdil, da se to blago proizvaja z delom. Natančneje, vrednost blaga je opredelil kot določeno s »povprečnim delovnim časom«, porabljenim za njegovo proizvodnjo. Če se torej v šestih urah izdela šest parov čevljev, je vrednost čevlja »ena delovna ura«.
Denar je razumel kot sredstvo za izražanje vrednosti blaga in opozarjal, da bo to povzročilo fetišizem denarja, kjer vse, kar je denar, postane dragoceno. Poleg tega je na podlagi delovne teorije vrednosti Adama Smitha in Davida Ricarda trdil, da je delo najvišja vrednota. Vendar je trdil, da Adam Smithova delitev dela dejansko reducira delavce na zgolj dele stroja.
Vendar je bil Marxov glavni namen pri pisanju Kapitala odgovoriti na vprašanji: »Zakaj so delavci, ki neutrudno delajo, vedno revni?« in »Zakaj brezdelni kapitalisti postajajo vedno bogatejši?« Končno je našel odgovor z razkritjem vira dobička.

Delavci, ki so še naprej izkoriščani

To so besede profesorja Bena Finea z oddelka za ekonomijo na University College London.

»Prvi zvezek Kapitala govori o tem, kako kapital ustvarja dobiček. Marx pojasnjuje načelo 'absolutne presežne vrednosti', ki vključuje povečanje delovnega časa oziroma števila delovnih dni.«

Kaj torej točno je »absolutna presežna vrednost«? Oglejmo si primer.
Predstavljajmo si pekarno. Izračunajmo, koliko delovnega časa je potrebnega za izdelavo enega hleba kruha. Najprej recimo, da je 1 kilogram moke enak 1 delovni uri. Za izdelavo kruha je potrebna tako človeška delovna sila kot delovna sila stroja, ki izdeluje kruh. Zato lahko delovno silo stroja, ki izdeluje kruh, štejemo za 1 delovno uro, in tudi človeško delovno silo lahko štejemo za 1 delovno uro. Navsezadnje izdelava enega hleba kruha zahteva skupno 3 delovne ure.
Če 1 delovno uro pretvorimo v valuto kot 1 dolar, potem cena enega hleba kruha postane 3 dolarje. Če delavec uporablja surovine in stroje za delo povprečno 8 ur na dan, to skupaj znaša 24 delovnih ur. Vrednost 8 hlebcev kruha, proizvedenih v tem času, je 24 dolarjev.
Toda tukaj se pojavi težava. Ker je moka surovina, jo je treba kupiti po določeni ceni, stroj pa je prav tako bistvenega pomena, zato je bila kupljena po ustrezni ceni. Z drugimi besedami, stroški so bili že plačani med postopkom priprave kruha. Zato je od skupno 24 dolarjev 8 dolarjev za moko in 8 dolarjev za stroj v celoti priznanih kot njuna vrednost. Ostane le 8 dolarjev, ki bi jih bilo treba plačati za človeško delovno silo.
Toda kapitalist plača delavcu le 3 dolarje na dan. Kam gre torej preostalih 5 dolarjev? Naravnost v kapitalistov žep. Marx je to preostalo vrednost imenoval »presežna vrednost«.
Zakaj torej delavec ne more reči ne? Zakaj ne more zahtevati: "Dajte mi vrednost, ki sem jo ustvaril"? Ker če jim kapitalist reče, naj prenehajo, morajo prenehati. Ker se tega zaveda, kapitalist prisili delavca, da dela dlje, da bi dosegel večji dobiček. Seveda, ne da bi kdaj povečal dnevno plačo. Navsezadnje kapitalist pridobi večje bogastvo z izkoriščanjem delavca. Marx je to presežno vrednost, ustvarjeno s podaljševanjem delovnega časa, opredelil kot "absolutno presežno vrednost".
Toda kapitalisti s tem niso zadovoljni. Da bi dosegli še večji dobiček, si izmislijo drugo metodo: povečanje »produktivnosti dela«. Medtem ko delavec potrebuje tri ure, da ročno izdela tri hlebce kruha, uporaba stroja traja le eno uro. Zato uvedejo boljše stroje, da proizvedejo več kruha v krajšem času. To zmanjša potreben delovni čas in ustrezno poveča presežni delovni čas. Navsezadnje se delavske plače še dodatno znižajo, kapitalisti pa obdržijo večji dobiček. Marx je ta novo ustvarjeni dobiček imenoval »posebna presežna vrednost« ali »relativna presežna vrednost«.
To so besede Roberta Skidelskyja, britanskega kolega in zaslužnega profesorja na Univerzi v Warwicku.

»Karl Marx je bil prvi, ki je razumel bistvo 'izkoriščevalskega kapitalizma'. In ko je dojel to načelo kapitalizma, je Karl Marx verjel, da bo izkoriščanje vztrajalo.«

Ljudje pridejo pred sistem

Marx se ni ustavil le pri razumevanju bistva kapitalizma; napovedal je njegovo prihodnost. Predvideval je, da se bo brezposelnost povečevala, ko bodo stroji zaradi pohlepa kapitalistov po večjih dobičkih vse bolj nadomeščali delovno silo. To bo vodilo do presežka delavcev, ki bodo pripravljeni delati, kar bo znižalo plače. Blago bo preplavilo trg, a bo ostalo neprodano. Navsezadnje niti podjetja niti kapitalisti ne bi mogli prenesti teh razmer, kar bi sprožilo krizo – kapitalistično depresijo. Napovedal je, da se bodo delavci, ki bodo prehiteli vzdržljivost, nato dvignili v revoluciji. Marx je na koncu opozoril, da se bo kapitalizem sesul in da bo nastal socializem.
Profesor Jonathan Wolff z oddelka za filozofijo na University College London to pojasnjuje takole.

„Marx je kapitalizem videl kot stopnjo v zgodovini. Videl ga je kot prehod iz fevdalizma v komunizem. Kapitalizem je gledal izključno z zgodovinskega vidika.“
Napovedal je tudi, da bo kapitalizem izginil in da bo komunistična doba prišla s proletarsko revolucijo.

Vendar je Marx umrl, ne da bi bil priča uresničitvi brezrazrednega sveta. 14. marca 1883 je umrl v svojem najljubšem naslanjaču, ob njem pa je bdel njegov dolgoletni prijatelj in tovariš Engels.
Engels je nato zbral Marxove posmrtne spise in leta 1885 objavil 2. zvezek Kapitala z naslovom »Proces kroženja kapitala«, leta 1894 pa 3. zvezek z naslovom »Splošni proces kapitalistične proizvodnje«. Kapital se imenuje »Biblija socializma« in je bil opisan kot »knjiga, ki se je prodala v več izvodih kot Biblija«.
Karl Marx je bil revolucionar, ki si je prizadeval pomagati zatiranim delavcem in uresničiti komunistično družbo. Bil je filozof, ki je svet razlagal skozi dialektični materializem, in ekonomist, ki je znanstveno analiziral kapitalizem. Bil je tudi ideolog, ki je vplival na rojstvo komunističnih držav. Seveda se bodo ocene o njem še naprej razlikovale. Vendar pa je neizpodbitno dejstvo, da si je Marx prizadeval spremeniti svet s filozofijo.
Minilo je že več kot 140 let, odkar je bil objavljen Marxov Kapital. Njegova napoved, da se bo kapitalizem propadel, se je izkazala za napačno; namesto tega smo bili priča zgodovinskemu propadu komunizma. Ali to pomeni, da je Kapital zdaj ničvredna knjiga preprosto zato, ker kapitalizem še vedno prevladuje?
V resnici je kapitalizem vsako krizo preživel tako, da se je na novo izumil. Toda ali ni bilo to mogoče prav zato, ker so Marxova opozorila o kapitalizmu nenehno odmevala v naši družbi? Seveda bi lahko vrednost Kapitala ocenili na podlagi tega, ali so se njegove napovedi izkazale za pravilne ali napačne. A še pomembneje od tega je dejstvo, da je Marx gojil globoko sočutje do revnih delavcev in strast, da jih reši iz krize. Prav to sočutje in strast sta gnala pisanje Kapitala.
Idealna družba, ki si jo je Adam Smith zamislil v delu Bogastvo narodov in jo je Marx želel razviti v delu Kapital, zagotovo ni enaka današnji realnosti. Vendar pa je skupna nit med tema dvema mislecema ta, da je bilo izhodišče njunega razmišljanja vedno »ljubezen do človeštva«. Na podlagi te ljubezni sta razmišljala o tem, »kako lahko vsi živijo dobro?«. To se bistveno razlikuje od sodobne ekonomije, ki je polna zapletenih formul in nejasne terminologije, začenši že na samem izhodišču misli.
Morda je prav ta perspektiva tisto, kar zdaj najbolj potrebujemo. Ne gledati najprej na gospodarstvo, ne gledati najprej na denar, ne gledati najprej na distribucijski sistem, ampak najprej na »ljudi«. In iz toplega srca, ki razume trpljenje teh ljudi in si prizadeva ublažiti to trpljenje, moramo ponovno premisliti in obnoviti naše gospodarstvo.