Ta objava na blogu preučuje, kako je sodobna historiografija reproducirala zahodnocentrizem skozi koncepta linearnega napredka in historicističnega pojmovanja časa, hkrati pa raziskuje možnost nove zgodovinske zavesti, kjer sobivajo raznolike civilizacije in heterogene časovnosti.
Imperializem ni plenil le ozemlja kolonij, temveč tudi njihove kulture in umove prek zahodnocentričnih ideologij. Te ideologije so se širile v obliki »znanstvenega« znanja med procesom kolonialne prevlade in področje historiografije ni bilo izjema. Tako imenovana moderna historiografija je delovala kot orodje za legitimizacijo kolonialne vladavine, saj je prek sodobnih izobraževalnih ustanov v kolonijah širila diskurze, ki so temeljili na zahodnih zgodovinskih izkušnjah. Posledično je zahodnocentrična misel začela prevladovati ne le pri konstrukciji kolonialne zgodovine, temveč tudi pri samem načinu dojemanja zgodovine.
Vendar pa se je s pojavom kritik glede duševnih brazgotin, ki jih je pustil imperializem, postopoma razširilo spoznanje, da zahodna zgodovina ni »središče« svetovne zgodovine, temveč le del celote. Poudarja se, da imajo nezahodne civilizacije enako vrednost kot zahodna civilizacija, in na novo se poudarja dejstvo, da so bili različni elementi zahodne civilizacije preneseni iz nezahodnih regij. Kljub temu je težko reči, da je bilo zahodno usmerjeno razmišljanje zgolj s tem premikom v dojemanju v osnovi premagano. Zato je poleg razmisleka o diskurzu civilizacije kot celote potreben tudi temeljni ponovni pregled zgodovinskega načina razmišljanja, osredotočenega na koncepta »modernosti« in »napredka«, ki spremljata ta diskurz.
V jedru sodobne historiografije leži historicistični način razmišljanja. Osrednji koncept historicizma je »napredek« in spoznanje, da proces napredka zahteva določen čas. To pomeni, da zgodovina napreduje s časom. Po tej historicistični perspektivi se čas razume kot »homogen in prazen čas«, ki čaka, da ga zapolni zgodovinski napredek. Moderna historiografija, ki gradi na tem konceptu časa, je prestrukturirala raznolike zgodovinske pojave iz različnih regij v tehniko, ki jih je sposobna postaviti na homogeno časovno os s strategijo »temporalizacije prostora«. Nato je s konceptom »napredka« povezala čas »prej« (predmoderno) in čas »zdaj« (moderno), pri čemer je nezahodno oziroma zahodno zgodovino postavila vzdolž te časovne osi. Navsezadnje je imperialistična »civilizacijska misija« – ideja, da morajo zahodne družbe nezahodne družbe preoblikovati v civilizirane države – temeljila na historicističnem načinu razmišljanja. Ta je predpostavljal, da tako zahodne kot nezahodne družbe sledijo istemu linearnemu zgodovinskemu napredovanju napredka vzdolž enosmerne časovnice.
Ta hierarhična struktura zgodovinskega časa je reproducirala »neenakomeren razvoj« ne le med Zahodom in nezahodnimi družbami, temveč tudi znotraj posameznih narodov in družb, med skupinami, ki so živele v fizično enakem »sedanjem« trenutku. Na primer, skupine, kot so bili kolonialni kmetje v imperialistični dobi, so bile opredeljene kot zaostale za sodobnim razvojem, obravnavane kot predmoderne entitete in posledično marginalizirane in izključene – kljub temu, da so obstajale znotraj iste družbe. Hkrati so bile nenehno prisiljene biti vključene v sodobni čas. Ta mehanizem ostaja globoko povezan s strukturo neenakomernega razvoja, o kateri se še danes razpravlja v institucijah, politikah, izobraževanju in sistemih znanja. Zapuščina historicizma torej ostaja izziv, ki ga je treba še premagati.
Kako torej lahko premagamo zahodnocentrično moderno zgodovinopisje? Zgolj poudarjanje, da imajo tudi nezahodni prostori edinstvene kulture, ali namigovanje, da lahko sledijo enakim družbeno-ekonomskim potekom napredka kot Zahod, ne predstavlja temeljne rešitve. Predvsem pa je ključnega pomena prepoznati, da različni, heterogeni in »nezvedljivi« zgodovinski časi sobivajo »zdaj in skupaj«. Tukaj se zgodovine, ki obstajajo »zdaj in skupaj«, nanašajo na tiste, ki jih ni mogoče preprosto vključiti v sodobne pripovedi in odnose moči – zgodovine, ki imajo heterogeno časovnost, ki je ni mogoče vključiti v sodobni časovni sistem. Zato je treba aktivno priznati in sprejeti heterogenost, ki je sposobna razbiti sodobne trditve o univerzalnosti in homogenosti. Ta pristop presega pripoved o linearnem napredku in razkriva, da imajo različne civilizacije, regije in skupine različne časovnosti in edinstvene zgodovinske izkušnje, s čimer omogoča bogatejše in bolj večplastno razumevanje same zgodovine.
Konec koncev bo ponovna preučitev temeljnih predpostavk sodobnega zgodovinopisja in priznanje pluralistične strukture svetovne zgodovine – kjer heterogeni časi sobivajo, trčijo in se prepletajo – izhodišče za preseganje evrocentrizma. Le s tem premikom v dojemanju se lahko zgodovinske raziskave premaknejo onkraj hierarhij in okvirov izključevanja, ki jih je pustila moderna, ter napredujejo k bolj vključujočemu in realističnemu sistemu mišljenja.
