Ta objava na blogu preučuje, kako pretirana podrejenost zakonu spodkopava človekovo svobodo in avtonomijo, celo povečuje krivdo, s poudarkom na Kantovem kategoričnem imperativu in Deleuzovi kritiki.
V zahodni intelektualni tradiciji je bilo pravo dolgo časa razumljeno kot drugotnega pomena v primerjavi z dobrim ali zgolj kot sredstvo za posnemanje dobrega. Pravo je veljalo za zgolj videz dobrega, ki se razkriva le v svetu, ki so ga zapustili bogovi, ponaredek vrhovnega načela dobrote. S Platonove perspektive je bil edini način, da so ljudje sledili ideji dobrega v pojavnem svetu, posnemanje, to posnemanje pa se je konkretno uresničevalo z upoštevanjem zakona.
Ta klasični odnos med pravom in dobrim je bil tradicionalno utemeljen v okviru teorije naravnega prava, ki je bila povezana z bistvom biti. Vendar pa je teorija naravnega prava lahko uporabna le v pogojih, ko je zagotovljena določena stopnja homogenega razumevanja bistva biti. Ko se različni svetovni nazori srečajo, se teorija naravnega prava težko izogne usodi, da mora nenehno opuščati lastno vsebino, da bi ohranila svojo univerzalno uporabnost. Sodobni pravni teoretik Kant je poskušal premagati te omejitve teorije naravnega prava s poudarkom na moralnem zakonu, ki je a priori neločljivo povezan s človeškim praktičnim razumom. Krizo, s katero se sooča teorija naravnega prava, je želel prebiti z redefinicijo odnosa med pravom in dobrim.
V svoji Kritiki praktičnega uma Kant razume človekovo svobodo kot osebno avtonomijo in odgovornost, ki iz nje izhaja, pri čemer kategorični imperativ predstavlja kot moralni zakon, ki ureja etično delovanje. Moralni zakon se pojavlja v obliki zapovedi, ker človekova naravna nagnjenja ne merijo vedno na dobro. Zato je moralni zakon norma, ki si jo praktični razum prisilno vsiljuje v skladu z idealom dobrega, absolutna zapoved, ki zahteva brezpogojno poslušnost. Vendar pa je kategorični imperativ kot predstavitev čiste oblike neodvisen od katerega koli predmeta, kraja ali situacije; ne vsebuje vsebine, ki bi usmerjala določeno dejanje. Zapoved zgolj brezpogojno predstavlja formalni zakon, ki mu mora dejanje slediti. V Kritiki praktičnega uma Kant razglasi zapoved »Delujte le po tisti maksimi, po kateri lahko hkrati želite, da postane univerzalni zakon« za temeljno načelo praktičnega uma.
Deleuze v Kantovem argumentu najde projekt, ki prevrne tradicionalno pojmovanje, da se pravo vrti okoli dobrega, in namesto tega postavi dobro okoli prava. Po Kantovem projektu pravo ni več definirano z dobrim; temveč pravo samo definira dobro s svojega lastnega stališča. Kot zakon praktičnega razuma se pravo upravičuje pod pretvezo, da je univerzalna oblika, ki jo mora imeti dobrota, da naloži dolžnost. Po Deleuzovi analizi je osrednja logika, ki vodi Kantov projekt, v povzdigovanju kategoričnega imperativa kot edinega, univerzalnega in brezpogojnega zakona ter opredelitvi poslušnosti le-temu kot dobrete same.
Z drugimi besedami, ne gre za to, da se za uresničitev dobrega zahteva poslušnost zakonu, temveč za to, da se poslušnost zakonu sama šteje za dobro. Kantov projekt, ki je v zgodovini moderne pravne teorije obrnil odnos med pravom in dobrim, je zaznamoval novo obdobje. Kljub temu je težko zanikati, da se pod njim skriva posebna oblika nasilja.
Kot smo že omenili, je kategorični imperativ zgolj formalen in sam po sebi ne vsebuje konkretne vsebine. Zato je mogoče kategorični imperativ konkretno dojeti le v določeni situaciji. Prav na tej točki Deleuze sproži vprašanje dejanskega izvajanja prava, pri čemer kot primer navaja Kafkove romane. V Kafkovi "Kazniški koloniji" se pojavi kazenski stroj, kjer je obsojena oseba kaznovana, ne da bi vedela za svoj zločin. Kazen se izvede tako, da se obtožba vtetovira na telo osebe z iglami. To pomeni, da se ljudje konkretno naučijo prava šele v trenutku, ko ga kršijo in so kaznovani.
Če torej izvrševanje prava razumemo kot proces presojanja in izvrševanja, Kantov projekt neizogibno tvega nastanek »depresivne zavesti o pravu«. Ker je poslušnost kategoričnemu imperativu sama po sebi dobra, imperativ od ljudi nalaga brezpogojno zahtevo po dobri volji. Vendar pa kategoričnega imperativa ni mogoče konkretno prepoznati, če ni kršen. Zaradi tega v Kantovem sistemu kategorični imperativ deluje kot prisilna struktura, ki od ljudi nenehno zahteva dokazovanje obstoja dobre volje, zaradi česar trpijo zaradi krivde v okviru te prisile. Strožja kot je zahteva po poslušnosti kategoričnemu imperativu, bolj se ta krivda stopnjuje.
Kot sodobni pravni teoretik Kant zahteva, da ljudje brezpogojno ubogajo zakon, ki ga v njih samih zapoveduje praktični razum. Vendar pa je po Deleuzu Kantov projekt proces, ki povečuje človeško krivdo z absolutno poslušnostjo zakonu, hkrati pa spodkopava osebno avtonomijo – sam temelj človekove svobode. Če izvrševanja zakona ne razumemo drugače, je edini način, da se izognemo tej melanholični zavesti o zakonu, navsezadnje zavrnitev Kantovega projekta. Morda mora človeštvo zdaj zakon odstaviti s suverenovega sedeža in ga vrniti na obrobje dobrega, dobro pa postaviti na suverenov prestol, da bi vladalo zakonu. Ta preobrazba predstavlja prilagoditev klasičnega odnosa med pravom in dobrim ter bo postala ključna naloga človeštva, da ponovno potrdi svojo svobodo in odgovornost.
