Ta objava na blogu preučuje, kako je sodobna družba v razmerah, ki cenijo raznolikost in avtonomijo, izključila vprašanje dobrega življenja, ter raziskuje njegovo filozofsko ozadje in omejitve.
Pogledi na to, kaj pomeni dobro življenje, se med družbami in kulturami razlikujejo, vendar ima vsaka družba ali kultura idealno obliko dobrega življenja, ki jo njeni člani smatrajo za zaželeno. Kaj torej naredi naša življenja dobra znotraj vsake družbe ali kulture? Kakšna so merila za presojo dobrega življenja? To je vprašanje, povezano s tako imenovanimi "močnimi vrednostnimi sodbami" in ga lahko v najširšem smislu obravnavamo kot moralno vprašanje. Vendar pa merila za to močno vrednostno sodbo, ki daje življenju smisel ali določa njegovo smer, temeljijo na "višjem dobrem". Višje dobro je najvišja vrednota med različnimi dobrinami, ki ima vrednost, ki je neprimerljivo večja od naših vsakdanjih ciljev ali želja, in služi kot osnova za različne moralne vrednostne sodbe. Višje dobro ne oblikujejo naše lastne želje, nagnjenja ali izbire; temveč je dano neodvisno od njih in služi kot standard za vrednotenje teh želja in izbir. Z drugimi besedami, višje dobro je moralni vir, ki utemeljuje moralne sodbe.
Višje dobro, ki služi kot standard za močne vrednostne sodbe, je zgodovinsko oblikovano in uveljavljeno ter se lahko razlikuje med družbami in kulturami. Nekatere družbe na primer za svojo najvišjo vrednoto postavljajo sinovsko pobožnost, druge pa svobodo. Najvišja vrednota vsake družbe, bodisi eksplicitna bodisi implicitna, služi kot ozadje za moralne sodbe, intuicije in reakcije njenih članov. Zato prepoznavanje te najvišje vrednote omogoča pravilno razumevanje moralnih sodb in reakcij, ki se pojavljajo v tej družbi. Ena glavnih nalog moralne filozofije je prav raziskovanje in razjasnitev vrednosti, ki stoji za temi moralnimi sodbami – torej najvišje vrednote.
Vendar pa se deontološke in proceduralistične moralne teorije izogibajo obravnavi vprašanja dobrega življenja. To izogibanje izhaja iz zaskrbljenosti, da v razmerah sodobne družbe, za katero sta značilna pluralizem in individualizem, predlaganje vizije dobrega življenja in zahteva po njenem spoštovanju tvegata, da bosta interpretirana kot vmešavanje v življenja posameznikov in spodkopavanje vrednot raznolikosti in avtonomije. Posledično si je takšna moderna moralna filozofija zadala nalogo, da se ukvarja le z osnovnimi, univerzalnimi moralnimi pravili ali zgolj s postopki, povezanimi s pravičnostjo, pri čemer se izogiba pomislekom o življenjskem namenu ali smislu, povezanem z dobrim življenjem. To izhaja iz presoje, da bi zahteva od posameznika več, ki presega osnovne univerzalne moralne norme, potrebne za ohranitev družbe, lahko posegla v osebno avtonomijo. S pretirano zožitvijo pojma morale in omejitvijo njegove naloge zgolj na vprašanja pravičnosti ali proceduralna vprašanja je ta moderna moralna filozofija onesposobila višja načela, ki so podlaga moralnim prepričanjem.
S širšega vidika vrednote ali pravice, ki jih zasleduje ali predpostavlja ta moderna moralna filozofija, nikakor niso univerzalne; gre za specifične konstrukte, oblikovane znotraj posebnih časovnih pogojev modernosti. To pomeni, da se je tudi ta moderna moralna filozofija sama oblikovala na ozadju specifičnega višjega načela svoje dobe. Na primer, deontologija se je oblikovala na ozadju moralnih idealov, kot sta svoboda ali univerzalizem – torej višjih načel. Podobno so se tudi proceduralistične moralne teorije oblikovale na ozadju višjega načela avtonomije racionalnega subjekta. Ker moralna pravila, ki jih zagovarja ta moderna moralna filozofija, predpostavljajo sodobne vrednote ali višja načela, trditev, da so ta moralna pravila univerzalna, ni veljavna.
Druga naloga moralne filozofije je odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni dobro življenje. Ko se naša življenja ali identitete soočajo z zmedo ali krizo, mora moralna filozofija predlagati rešitve in smernice, ki temeljijo na višjih idealih, ki služijo kot vir moralne presoje. Vendar pa se proceduralistična moralna teorija osredotoča izključno na formalne postopke za zagotavljanje moralne utemeljitve. Na primer, ena od oblik te teorije, diskurzivna etika, se ukvarja le z racionalno podlago norm oziroma vprašanjem pravičnih postopkov, pri čemer iz racionalne razprave izključuje vsebinske probleme, kot je narava dobrega življenja. Posledično je odgovor na vprašanje dobrega življenja v celoti prepuščen posamezniku in mu nalaga odgovornost, da sam najde odgovor. Ta odnos opuščanja obravnave ključnih vprašanj, kot je smisel življenja, predstavlja pretiran umik znotraj tradicije moralne filozofije.
Vprašanja, kot sta, kako dobro živeti ali kaj predstavlja resnično samouresničenje, ne bi smela biti prepuščena zgolj individualnemu odločanju; obravnavati jih je treba ob upoštevanju višjih načel, ki predstavljajo obzorje življenja znotraj družbe, ki ji posameznik pripada. Če je problem samouresničenja v celoti prepuščen subjektivnim in eksistencialnim odločitvam posameznika, tvegamo, da bomo zapadli v sebičnost ali narcisizem. Vprašanje dobrega življenja je mogoče racionalno obravnavati na podlagi višjega načela, moralna filozofija pa mora k temu prizadevanju prispevati.
