Ta objava na blogu preučuje, kako intenzivno medijsko poročanje krepi zaznavanje tveganja v zvezi z znanstvenimi in tehnološkimi incidenti ter kakšne spremembe to prinaša v javno zaupanje in oblikovanje podobe v tem procesu.
Poročanje o znanosti in tehnologiji običajno vključuje specializirane vsebine, do katerih javnost v vsakdanjem življenju težko dostopa. Javnost se za spoznavanje novih dejstev ali dogodkov v znanosti in tehnologiji zanaša predvsem na medijska poročila, njihov sprejem poročane vsebine pa se razlikuje glede na medijsko uokvirjanje in raven razumevanja javnosti. Ta pojav postane še posebej izrazit, kadar poročana vsebina vključuje dejavnike tveganja, kot sta zdravje ali varnost. To je pojasnjeno z različnimi teoretičnimi modeli, kot so »hipoteza o negativnosti«, »učinek uvajanja« in »model ojačanja komunikacije tveganja«.
V skladu s »hipotezo o negativnosti« je v poročilu, kjer je okvir negativen in ne pozitiven, bolj verjetno, da bo javnost pozorna na to poročilo in bo njegovo informativno vrednost zaznala kot večjo. Zaradi te tendence je mogoče predvideti, da bo učinek negativne pristranskosti močnejši, večje kot je tveganje, ki ga novica vsebuje. »Učinek priminga« v osnovi temelji na učinku asociacij. Možgani kot omrežje za obdelavo informacij pri ljudeh sprožijo asociacije s sorodnimi slikami, ki so že shranjene v njih, ko so izpostavljeni določenim zvokom ali slikam, ki jih zagotavljajo množični mediji. Rezultat tega sprožitve je učinek priminga. Odličen primer je, kako poročila o okuženi hrani naravno vzbujajo asociacije z »melaminskim škandalom«, ki je povzročil znatne družbene posledice.
»Model ojačanja komunikacije tveganja« je teorija, ki prikazuje, kako se poročila o specifičnih dogodkih tveganja materializirajo in vplivajo na družbo. Navedemo lahko dva reprezentativna modela. Eden je Rennov model, ki temelji na klasičnem komunikacijskem modelu, kjer informacije tečejo od vira po kanalih do prejemnika. V skladu s tem modelom se dogodek tveganja najprej sporoči viru in nato hkrati ali zaporedno komunikatorju. Vir vključuje znanstvenike, deležnike in priče, komunikator pa medije, ustrezne agencije in oblikovalce javnega mnenja. Med procesom posredovanja takšnih dogodkov tveganja javnosti kot prejemniku lahko posežejo interesi ali zahteve vira in sporočevalca, kar okrepi zaznavanje tveganja in močneje vpliva na prejemnika.
Slovicov model je teorija, ki se bolj osredotoča na vidik družbene amplifikacije poročanja o znanosti in tehnologiji. Ta model prikazuje, kako medijsko poročanje o znanosti in tehnologiji igra vlogo družbene amplifikacije in kako se lahko njeni učinki družbeno razširijo in reproducirajo. Ko se zgodi določen znanstveno-tehnološki incident, to vodi do poročanja v medijih. Na tej točki intenzivno medijsko poročanje okrepi zaznavanje tveganja posameznih prejemnikov. Nato javnost kot prejemniki preide v »fazo interpretacije informacij«, kjer na podlagi tega ojačanega zaznavanja tveganja presodi obseg tveganja in ustreznost upravljanja tveganj. Na tej stopnji že ojačano zaznavanje tveganja vpliva na interpretacije poročanega tveganega dogodka, kar vodi do spodkopavanja zaupanja v subjekt poročila in krepitve negativnih zaznav. Posledični negativni vpliv sega dlje od zaznavanja samega tveganega dogodka in vpliva na ocene sorodnih institucij, povezanih podjetij in področja znanosti in tehnologije kot celote. To pa posledično vodi do različnih družbenih posledic, vključno z zmanjšano prodajo sorodnih podjetij, tožbami in okrepljenimi pravnimi predpisi.
