Ta objava na blogu preučuje gospodarske posledice inflacije in inherentno usodo kapitalizma, ki vodi v deflacijo in finančne krize.

Denarja ne moreš tiskati v nedogled

Banke povečujejo ponudbo denarja s posojanjem, centralne banke pa tiskajo denar iz različnih razlogov. Toda ali svet res teče gladko brez težav? Ali ni dobro, da kroži več denarja, kar ljudem omogoča, da več porabijo? Prisluhnimo profesorju Jeffreyju Myronu z oddelka za ekonomijo Univerze Harvard.

»Ko vlada poveča število bankovcev in se poveča ponudba denarja, se vrednost vsakega bankovca zmanjša. To se zgodi zato, ker vsak posamezen bankovec postane manj redek. Z isto količino denarja lahko kupite manj, kar vodi v inflacijo. Količina blaga in storitev, ki jih lahko kupite na dolar, se zmanjša. Zato, ko vlada v gospodarstvo vbrizga denar, sledi inflacija.«

Povečanje ponudbe denarja povzroči rast cen, kar sledi inflaciji. V kapitalističnem sistemu je inflacija, dokler obstajajo "banke" in "centralna banka", neizogiben in usoden pojav.
Nevarnosti takšne inflacije lahko pahnejo gospodarstvo države v najslabše možno stanje. Leta 2008 je Zimbabve v Afriki doživel hiperinflacijo, saj je rast cen ušla izpod nadzora države. Zabeležila je nepredstavljivo letno stopnjo inflacije do 231 milijonov odstotkov. Vzrok je bila zgrešena politika predsednika Mugabeja, ki je vladal več kot 40 let. V poskusu premagovanja ekstremne brezposelnosti in odplačila zunanjega dolga je natisnil preveč denarja, kar je privedlo do tega hiperinflacijskega stanja. Bankovec za 100 bilijonov zimbabvejskih dolarjev s 14 ničlami ​​nazorno ponazarja, kako rekordna je bila inflacija v tistem času. Pravijo, da se je cena obroka lahko spremenila celo med časom, ko ste ga naročili, in časom, ko ste končali z jedjo.
Takšna hiperinflacija se je v dvajsetih letih 1920. stoletja zgodila tudi v Nemčiji. Po koncu prve svetovne vojne je bila med zavezniškimi silami in poraženo Nemčijo podpisana Versajska pogodba. Takrat so zavezniki od Nemčije zahtevali ogromne reparacije. Sledijo nekatere določbe pogodbe.

„Nemčija bo zavezniškim silam plačala reparacije v višini 2 milijardi mark letno, kar skupaj znaša 132 milijard mark, in bo plačala 26 % svojega letnega izvoza. Če Nemčija teh plačil ne bo izvedla v določenem roku, lahko zavezniške sile uvedejo sankcije z vojaško okupacijo Porurja, ključnega nemškega industrijskega območja.“

Vendar Nemčija, poražena država, ki je v vojno vložila ogromne vsote, a jo na koncu izgubila, preprosto ni imela tako ogromne količine denarja. Posledično Nemčija ni imela druge izbire, kot da drastično poveča količino valute, izdane prek svoje centralne banke, in začne izdajati državne obveznice za prodajo v tujini po izjemno nizkih cenah. Posledično se je zgodilo nekaj resnično nepredstavljivega. Do julija 1923 so se cene v Nemčiji v primerjavi z letom prej povečale za več kot 7,500-krat. Dva meseca pozneje so se dvignile za 240,000-krat, tri mesece zatem pa za 7.5 milijarde krat. Menjalni tečaj je dosegel kar 4.2 bilijona mark na dolar. Nemci so lahko dobili le en dolar, če so imeli pri sebi 4.2 bilijona mark. Blago so morali kupiti takoj po prejemu plače in niso mogli niti pomisliti na varčevanje.
Seveda se je nemška hiperinflacija zgodila v edinstvenih okoliščinah poraza v vojni, vendar služi kot oster primer tega, kaj se zgodi, ko država neomejeno poveča ponudbo denarja.

Po razcvetu pride propad

Tudi brez takšnih ekstremnih primerov inflacija in deflacija v kapitalističnih družbah nenehno ciklično nihata. Ruski ekonomist Nikolaj Kondratiev je leta 1925 odkril, da v kapitalističnem gospodarskem okolju obstajajo dolgoročni ciklični vzorci, ki povzročajo krize. Sklenil je, da se ti cikli ponavljajo vsakih 48 do 60 let. Schumpeter, eden najvidnejših ekonomistov tega stoletja, je podobno trdil, da kapitalistično gospodarstvo narašča in pada kot valovi, in ta pojav poimenoval "Kondratjev val".
Razlog, zakaj se inflacija in deflacija periodično ponavljata, kot smo že omenili, je nenehno širjenje denarne ponudbe. Pri povečevanju denarne ponudbe s posojanjem banke sprva dajejo prednost posojilom kreditno sposobnim posameznikom. Ko pa se število upravičenih posojilojemalcev krči, sčasoma posojajo tistim, ki nimajo zmožnosti odplačevanja. Tako denarna ponudba v obtoku nenehno narašča, kar povečuje količino denarja, ki ga imajo ljudje na voljo za porabo. Poleg tega ljudje začnejo verjeti, da se bo to stanje nadaljevalo. Posledično vse bolj porabljajo denar za potrošnjo in ne za produktivne dejavnosti. Z več denarja na voljo kupujejo draga oblačila, lepe hiše in nadgrajujejo svoje avtomobile. Na koncu dosežejo točko, ko si ne morejo več privoščiti odplačevanja svojih dolgov. Prisluhnimo profesorju Jeffreyju Myronu.

»Verjamem, da so ameriški potrošniki in mnogi potrošniki v drugih državah postali preveč optimistični. Začeli so več trošiti, si več izposojati denarja in manj varčevati. Niso verjeli, da tveganja obstajajo, in niso sprejeli ustreznih ukrepov za zaščito pred nevarnostjo. Sčasoma so dosegli točko, ko je bilo to nevzdržno, in šele takrat so spoznali, da so bili preveč optimistični. In nenadoma se je vse sesulo.«

Grčija in evropske države so prav tako porabile veliko preveč denarja, kar se je na koncu soočilo s finančno krizo. Še naprej poslušajmo profesorja Jeffreyja Myrona.

»Gospodarstva Evrope in Združenih držav Amerike sta si v večini pogledov zelo podobna. Evropa ima programe, ki obljubljajo radodarne pokojnine in stroške zdravstvenega varstva. Matematika kaže, da teh obljub ni mogoče izpolniti. Tudi ob zelo močni gospodarski rasti. Tudi ob zelo optimistični predpostavki, da gospodarstvo letno raste za 3 %, poraba še naprej narašča in daleč presega plačilno sposobnost. Ključni problem Grčije je bil, da si je lahko izposodila denar po zelo nizkih obrestnih merah, zato tega izposojenega denarja ni uporabljala za produktivne naložbe. Porabila ga je za potrošnjo, ne pa za področja, kot so šole ali institucionalne raziskave in razvoj, ki bi lahko omogočile hitro gospodarsko rast. Ni ustvaril absolutno nobenega prihodnjega dohodka. Posledično so si še naprej pretirano izposojali, dokler niso dosegli točke, ko je odplačevanje postalo za vedno nemogoče.«

Inflaciji, kjer cene naraščajo zaradi hitrega povečanja denarne ponudbe, sledi »deflacija«, kjer se vse drastično skrči. Podobno je balonu, ki raste, dokler končno ne poči in se nato spet skrči. Vlada se zaveda resnosti situacije in zavira rast denarne ponudbe, ljudje pa, ujeti v tesnobo in zmedo, zmanjšujejo svojo porabo. Ko se poraba (povpraševanje) krči, se zmanjšuje tudi ponudba, kar povzroči krčenje poslovne dejavnosti. Skratka, gospodarstvo, ki je nekontrolirano divjalo naprej, nenadoma zavira in vse pahne v situacijo na robu propada.
Težava je v tem, da ko se ta deflacija začne, denar preneha krožiti. Podjetja začnejo hkrati krčiti proizvodnjo, naložbe in delovna mesta, kar navadne ljudi potiska na rob propada. Kaj pa zdaj, po ameriški finančni krizi leta 2008? Prisluhnimo Ellen Brown, predsednici Inštituta za javne banke.

»Globalni krediti so se sesuli. Še vedno smo v deflaciji. Ni dovolj denarja. Poglejte Evropsko unijo. Številne države se utapljajo v dolgovih. To je prav zato, ker ni dovolj denarja za odplačilo dolga in obresti.«

Deflacija, ki sledi inflaciji, je skoraj neizogibna. To pa zato, ker blaginja, ki smo jo uživali do sedaj, ni bila zgrajena na pravem denarju, temveč na dolgu. Denar se še naprej povečuje, vendar ni denar, zaslužen z delom. Denar rodi denar, ta denar pa rodi še več denarja. Tako kapitalistično gospodarstvo sledi svoji vnaprej določeni poti proti inflaciji. Ko doseže svoj vrhunec, neizogibno naleti na obup deflacije. To je neizpodbitna "usoda", ki je lastna kapitalizmu.