Ta objava na blogu s filozofskega in znanstvenega vidika preučuje, ali nevidne teoretične entitete, kot so kvarki in elektroni, dejansko obstajajo ali so zgolj znanstvene predpostavke za razlago.
V zgodbah Conana Doyla Sherlock Holmes izsledi namige o zločinih in rešuje primere z izjemnim vpogledom in opazovanjem. Holmesove razlage so vedno bolj prefinjene in celovite od policijskih, ljudje pa se med tem prepričajo, da je njegova razlaga najbolj pravilna, še preden je storilec aretiran. Podobno, če je ena trditev relativno bolj pojasnjevalna kot druge razlage, menimo, da ima racionalno podlago za sprejetje. Ta način sklepanja se imenuje »sklepanje o najboljši razlagi«.
Sklepanje o najboljši razlagi se je izkazalo za še posebej uporabno na področju znanosti. V znanosti pogosto sobivajo konkurenčne teorije, ko poskušajo razložiti pojav. Ta metoda deluje učinkovito pri odločanju, katero teorijo sprejeti med tistimi, ki jih je težko neposredno preveriti. Če na primer znanstvena teorija lahko isti pojav razloži uspešneje kot druge teorije, lahko presodimo, da je ta teorija bolj verjetno resnična. To služi kot praktično merilo za presojo v procesu znanstvenega raziskovanja in je igralo ključno vlogo pri spodbujanju znanstvenega napredka.
Ta način sklepanja služi tudi kot ključna utemeljitev za zagovarjanje znanstvenega realizma. Znanstveni realizem je perspektiva, ki temelji na prepričanju, da znanstvene teorije ne služijo zgolj kot uporabna napovedna orodja, temveč resnično ali vsaj približno opisujejo dejansko strukturo zunanjega sveta. Poleg tega po tej teoriji teoretične entitete, ki se pojavljajo v znanstvenih teorijah – kot so elektroni, nevtrini, kvarki itd. – niso zgolj fikcije za razlago, temveč predstavitve dejansko obstoječih stvari.
Vendar pa je neposredno opazovanje ali empirično preverjanje teh entitet v resnici izjemno težko. Na primer, medtem ko teorija kvarkov uspešno pojasnjuje mikroskopske fizikalne pojave, ki se dogajajo v atomskih jedrih, samih kvarkov s trenutno znanstveno tehnologijo ni mogoče neposredno opazovati. Kljub temu verjamemo, da kvarki dejansko obstajajo, in sprejemamo, da teorija kvarkov ponuja približen, a resničen opis naravnega sveta. To je jedro realistične perspektive, ki na znanstvene teorije ne gleda zgolj kot na hipoteze, temveč kot na resnične opise resničnega sveta.
Ker znanstvene teorije pogosto vključujejo načela ali entitete v naravi, ki jih ne moremo neposredno opazovati, so pogosto opisane v abstraktnem jeziku. Tudi sredi te abstrakcije in negotovosti znanstveniki ocenjujejo resničnost teorije s sklepanjem o najboljši razlagi. Realisti verjamejo, da znanstvene teorije do neke mere odražajo strukturo dejanskega sveta, in za to prepričanje najdejo utemeljitev v uspehih znanstvenih teorij. Na primer, astronomske teorije, ki temeljijo na heliocentričnih modelih, so zagotovile veliko natančnejše razlage in napovedi kot tiste, ki temeljijo na geocentričnih modelih ali astrologiji. To podpira prepričanje, da znanstvene teorije natančno opisujejo resnični svet.
Če pogledamo nazaj v zgodovino znanosti, so bile številne znanstvene teorije večkrat preizkušene, revidirane in dosegle uspeh. Trajni uspeh teh teorij nikakor ni posledica naključja ali sreče. Realisti prav na tej točki trdijo, da znanstveni realizem ponuja najbolj prepričljivo razlago za izjemne dosežke znanosti. To pomeni, da je brez prepričanja, da so znanstvene teorije, ki jih trenutno sprejemamo, blizu resnici, težko racionalno pojasniti trajen uspeh znanstvenih teorij.
Skratka, sklepanje o najboljši razlagi služi kot ključno orodje, ki podpira filozofsko utemeljitev znanstvenega realizma. To ne le logično podpira prepričanje, da se znanstvene teorije približujejo resnici, ampak je tudi globoko povezano z načinom našega sklepanja v vsakdanjem življenju. Seveda znanstvenega realizma ni mogoče dokazati tako jasno kot matematičnega dokaza, vendar lahko glede na dosedanje dosežke znanosti in prepričljivost njenih teorij rečemo, da imamo dovolj razlogov, da verjamemo, da je pravilen.
